Urša Fojkar Antolič (zaključila 2019): MOJA POT DO POMORSKE ŠOLE
Že od otroštva me je veselilo morje in vse morsko. Ko smo s starši ob morju preživljali počitnice, sem si želela, da bi trajale večno - valovi, čolni, sončni zahodi, plavanje, potapljanje … V devetem razredu sem se morala odločiti, kam naprej, kaj bi delala v življenju, s čim bi se ukvarjala, da bi me to veselilo in se ne bi naveličala. Na začetku sem mislila, da bom ostala v Kranju, čeprav mi je nekaj pravilo, da to ni dobra odločitev. Kot naročeno sem si ogledala predstavitev srednjih šol in takoj mi je »padla v oko« pomorska srednja šola.
Prvo vprašanje je bilo - ali to pomeni, da bom lahko na morju? Na predstavitvi je prijazen profesor odgovoril na moja številna vprašanja. V naslednjih dneh sem vedno bolj razmišljala o šoli, kaj vse ima in ponuja, da sem lahko ves čas na morju, lahko se naučim potapljati, veslati in da bom nekega dne lahko celo kapitanka ladje. Vse bolj sem se zanimala za to šolo in vse bolj me je pozitivno presenečala. Že dejstvo, da je to edina pomorska šola v Slovenji, je res nekaj velikega. Še več, da greš po njej lahko študirat svoje področje v druge države! Zame se je zdel najbolj primeren program plovbnega tehnika.
Na informativnih dnevih me ta šola prevzela; takoj sem vedela, da je to moja smer. Izvedela sem tudi, da lahko pridobim kadrovsko štipendijo Splošne plovbe, ki ti kasneje zagotovi prakso in kadeturo na ladji. V šoli me je vse navdušilo, profesorji so bili videti prijazni in vse se je zdelo tako »domače«. Ta šola je bila res nekaj posebnega, imela je vse, ekskurzije za pomorstvo, svojo čolnarno, kjer naj bi veslali in se vozili s čolni. Katera šola še ima to? Nobena, prav zato sem se z velikim veseljem vpisala. In še danes, ko se moja srednješolska pot zaključuje, bi svojo izbiro ponovila. In čez nekaj časa upam, da postanem kapitanka ladje, kakor sem si želela kot majhen otrok.
Petruša Golja (zaključila 2017):
Gimnazijskih let se spominjam z nasmehom, saj bi mnoge dneve z veseljem še enkrat doživela. Zaradi prave kombinacije izzivov in spodbud sem imela priložnost spoznati sebe, svoje sposobnosti in ambicije, pa tudi uživati v znanju in spoznavanju. S pogledom nazaj se zavedam, da sem pridobila veliko izkušenj in kompetenc, hkrati pa smo bili na gimnaziji lahko tudi sproščeni, zares izživeli svojo mladost in preživeli trenutke, ki se jih je vredno spominjati.
Gimnazija Piran je spomin, je izkušnja, je del mojega življenja. Je tudi majhna, prijazna, modra, uspešna, spodbudna in stopnic polna (kar je nekoliko manj navdušujoče). Predvsem pa je - šola. In kot se za šolo spodobi, me je veliko naučila, a ne samo šolske snovi.
Naučila sem se, da zmorem več, kot mislim in da moram za doseganje ciljev verjeti vase. Naučila sem se funkcionalnega odzivanja na stres ter spopadanja z ovirami. Naučila sem se učiti se, delati na sebi in se izboljševati tako akademsko kot tudi na osebnostni ravni. Naučila sem se pomagati in sprejemati pomoč, ob tem pa ravnati v skladu z lastnimi vrednotami, kadar morajo te imeti prednost. Predvsem pa sem se naučila ceniti dragocene trenutke, ki sem jih doživela v družbi prijateljev in profesorjev. Hvaležna sem, da so nekateri izmed slednjih postali podmnožica prej omenjenih.
Na Gimnazijo Piran me vežejo prijetni spomini. Pogled na morje in galebe z učilnic, vonj po toplih sendvičih, tedenski pohodi na športno vzgojo po ulici XI. Korpusa v vsakršnem vremenu so se v času obiskovanja gimnazije zdeli povsem vsakdanji ter samoumevni trenutki, na katere po preteku številnih let pomislim z nasmeškom. Še vedno se živo spominjam tedna vodnih aktivnosti v prvem letniku, s katerim gimnazija prehod iz osnovne šole in spoznavanje novih sošolcev ter profesorjev ublaži s plavanjem, veslanjem in potapljanjem. Med dijaki in profesorji je vladal topel in domač odnos, k čemur je zagotovo pripomoglo tudi vrhunsko zasnovano stopnišče, ki je prehajanje med učilnicami spremenilo v bližje srečanje s čisto vsako osebo, ki se je takrat nahajala v zgradbi. Tovrstnih malenkosti in njihovega pomena sem se še posebej zavedala proti koncu študija psihologije na fakulteti, ko sem med izbiranjem mentorskih ustanov za študijsko prakso nemudoma in z velikim navdušenjem ter pričakovanjem poklicala svetovalno delavko GEPŠ-a. Tako ona kot tudi ostali profesorji in ravnatelj so me sprejeli z velikim veseljem in mi kljub drugačni vlogi vzbudili enak občutek sprejetosti, kot sem ga bila vajena v času svojih gimnazijskih dni.
V sklopu snemanja zaključnega predstavitvenega videa za maturantski ples smo s sošolci na vrata šolske svetovalne službe nalepili listek z mojim imenom in navedbo »šolska psihologinja«. Ob prihodu mi je psihologinja navdušeno pokazala, da je listek še vedno nalepljen v njeni pisarni in mi tako dala vedeti, da kljub preteku časa in številnih generacij name še vedno niso pozabili. Vpogled v zakulisje delovanja gimnazije (prost vstop v zbornico, juhu!) mi je še enkrat potrdil, da dijaki niso zgolj številke in služba, temveč jih profesorji obravnavajo kot posameznike z raznolikimi interesi in močnimi področji, nanje pa gledajo s ponosom in upanjem v svetlo prihodnost. In prav to je temeljni gradnik vzdušja, ki GEPŠ razlikuje od ostalih podobnih ustanov in zaradi česar se z nostalgičnostjo spominjam šolskih dni.
Nik Kos (zaključil 2020): Zakaj sem se odločil za program Plovbnega tehnika?
Najprej lokacija: kot se za pomorsko šolo spodobi, se ta nahaja blizu morja, kar ni dobro samo za praktičen pouk in poletno kopanje pri športni vzgoji, ampak tudi za preprosto druženje med odmori ali prostimi urami. Sama šolska zgradba stoji na majhni vzpetini s pogledom na morje in zavzema še ločeno telovadnico, čolnarno pri morju, dijaški dom in edini morski akvarij v Sloveniji. Vse to ustvarja prijetno skupnost, kar olajša učenje.
Druga točka, tradicija: naša pomorska šola obstaja že od daljnega leta 1949, med tem časom smo večkrat spremenili lokacijo, ampak navade in običaji so ostali enaki. Tako vsakoletna tekmovanja v veslanju kot tradicionalni pomorski krst skrbijo za občutek pripadnosti in pomagajo dijakom, da si pridobijo tudi praktične izkušnje in si krajšajo šolske dneve.
Tretja točka, izobrazba: v preteklosti je veljalo prepričanje, da smo pomorci »samo za na ladjo«, danes pa to vse manj drži. Pomorska trgovina je ena najbolj razširjenih panog na svetu, v kateri se lahko najde vsak avanturist, ki je željan pustolovščin in bi rad postal častnik ali kapitan dolge plovbe, kot tudi tisti, ki jih navdušuje zgolj pomorska industrija. Mednje spadam tudi sam. Po opravljeni maturi namreč nameravam študij nadaljevati na pomorski fakulteti in se zaposliti v koprski luki.
Zakaj si se odločil za smer navtike na GEPŠ, je vprašanje, ki mi ga je postavilo že več sogovornikov. Zagotovo je mamljivo plačilo, saj po statistikah za kapitana na ladji za razsuti tovor znaša približno 8.000 € in lahko naraste tudi do 15.000 € na križarkah ali celo 600 € dnevno na ladjah DP (dinamic positioning).
Drugo vprašanje, pred katerega sem bil postavljen, je bilo, ali si pravzaprav želim biti pomorščak. Nek pisatelj je nekoč rekel, da je najmanj raziskano področje na svetu tisto med našimi ušesi. Ampak kako in kdaj spoznati to področje? To spoznamo potem, ko začnemo potovati in spoznavati različne kulture, ljudi in tisto, kar nam je na svetu dano zastonj. Na svoji poti do cilja sem znanje v popolni meri dobil prav na GEPŠ, kjer so mi učitelji pomagali spodbuditi in še povečati željo po tem, da svojo kariero ustvarim na morju. Po zaključenem šolanju sem z njihovo pomočjo, poleg prakse, dobil tudi prvo zaposlitev na ladji, in sicer kot kadet. Do sedaj sem kar šestkrat prečkal Atlantik, preplul Mediteran in Črno morje, videl ogromno mest, kultur in spoznal veliko novih ljudi. Najlepše od vsega je, da imam čiste misli o tem, kar si želim delati v življenju - biti kapitan na čezoceanski ladji in poveljevati posadki s 100.000 tonami kovine, z motorji vrednimi več milijonov.
Luka Levac (zaključil ????): Zakaj na elektrotehniko?
Nekaj razlogov:
Super profesorji, vsi so zelo prijazni, dostopni, prilagodljivi, vedno pripravljeni pomagati.
Če si redno prisoten pri pouku in sodeluješ pri urah, se da večino predmetov opraviti brez pretiranega učenja.
Po končani šoli imaš poklic na področju, na katerem služb ne primanjkuje; če si željan dodatnega znanja, lahko svoje izobraževanje brez težav nadaljuješ na fakulteti.
Na šoli poleg teoretičnega pridobiš tudi veliko praktičnega znanja, kar ti na fakulteti zelo pomaga (pri laboratorijskih vajah, pa tudi pri samem razumevanju določenih snovi).
Potreba po elektrotehnikih z leti raste in bo še rasla, tako da ni skrbi glede zaposlitve.
Elektrotehnika je zelo široko področje, lahko delaš v raznih industrijah, lahko delaš kot programer, lahko delaš inštalacije, lahko greš na ladjo, načrtuješ vezja itd. Skoraj za vsakega se nekaj najde.
SPOŠTOVANE BODOČI DIJAKI IN DIJAKINJE, CENJENI STARŠI.
GEPŠ Piran želi postati uspešna in prepoznavna ne samo v svojem prostoru, temveč tudi širše v državi in regiji, zato je v koraku s časom tako v vzgoji in izobraževanju kot v življenju na sploh.
V vrtincu globalnih ekonomskih tokov in posledic je šola s tako širokim spektrom izobraževalnih programov pred odgovorno nalogo: opremiti svoje dijake s kompetencami, ki bodo nekaterim omogočale nadaljnji študij, spet drugim vstop na trg dela s skupno zavestjo, da je čas šolanja le del procesa vseživljenjskega učenja.
Na šoli si bomo prizadevali ustvarjati pogoje, v katerih bo z medsebojnim sodelovanjem in dopolnjevanjem različnih strokovnih znanj in pristopov mogoče združiti znanje, ustvarjalnost, inovativnost in sistematičnost v kakovostno vzgojo in izobraževanje. Ustvariti želimo kakovostno šolo, ki bo vpeta v kraj in lokalno gospodarstvo, kar nam lahko uspe z vključevanjem čim večjega števila strokovnih delavcev, partnerjev iz gospodarstva, staršev, dijakov in ostale zainteresirane javnosti.
Naša šola deluje na različnih lokacijah z manjšim številom dijakov, kar je svojevrstna prednost, saj omogoča osebni pristop in dobre medsebojne odnose. Pri nas dijaki niso številke, temveč partnerji, katere želimo vzpodbujati v razvoju njihovih individualnih sposobnosti.
Srečno na nadaljnji šolski poti.
Borut Butinar, ravnatelj
Gimnazija Piran
Elektro in pomorska šola Portorož