Dijaki o nas


STRAN V DELU.

HVALA ZA RAZUMEVANJE!

 

 

 

[SLIKICA] Urša Fojkar Antolič (zaključila 2019): MOJA POT DO POMORSKE ŠOLE

Že od otroštva me je veselilo morje in vse morsko. Ko smo s starši ob morju preživljali počitnice, sem si želela, da bi trajale večno - valovi, čolni, sončni zahodi, plavanje, potapljanje … V devetem razredu sem se morala odločiti, kam naprej, kaj bi delala v življenju, s čim bi se ukvarjala, da bi me to veselilo in se ne bi naveličala. Na začetku sem mislila, da bom ostala v Kranju, čeprav mi je nekaj pravilo, da to ni dobra odločitev. Kot naročeno sem si ogledala predstavitev srednjih šol in takoj mi je »padla v oko« pomorska srednja šola.

Prvo vprašanje je bilo - ali to pomeni, da bom lahko na morju? Na predstavitvi je prijazen profesor odgovoril na moja številna vprašanja. V naslednjih dneh sem vedno bolj razmišljala o šoli, kaj vse ima in ponuja, da sem lahko ves čas na morju, lahko se naučim potapljati, veslati in da bom nekega dne lahko celo kapitanka ladje. Vse bolj sem se zanimala za to šolo in vse bolj me je pozitivno presenečala.  Že dejstvo, da je to edina pomorska šola v Slovenji, je res nekaj velikega. Še več, da greš po njej lahko študirat svoje področje v druge države! Zame se je zdel najbolj primeren program plovbnega tehnika.

Na informativnih dnevih me ta šola prevzela; takoj sem vedela, da je to moja smer. Izvedela sem tudi, da lahko pridobim kadrovsko štipendijo Splošne plovbe, ki ti kasneje zagotovi prakso in kadeturo na ladji. V šoli me je vse navdušilo, profesorji so bili videti prijazni in vse se je zdelo tako »domače«. Ta šola je bila res nekaj posebnega, imela je vse, ekskurzije za pomorstvo, svojo čolnarno, kjer naj bi veslali in se vozili s čolni. Katera šola še ima to? Nobena, prav zato sem se z velikim veseljem vpisala. In še danes, ko se moja srednješolska pot zaključuje, bi svojo izbiro ponovila. In čez nekaj časa upam, da postanem kapitanka ladje, kakor sem si želela kot majhen otrok.