Če se obiskovalec Pirana, ki je parkiral v garažni hiši Arze in si želi ogledati mesto, odloči, da bo odšel do Tartinijevega trga, se lahko spusti po Ulici IX. korpusa, s katere nato že skoraj pri njenem dnu krene na levo, v ozko Bolniško ulico. Tam bo naletel na zanimivo stavbo z napisom Gimnazija Piran. Očitno ne gre za primer najnovejše arhitekture. Zgradba je obdana s pridihom določene častitljivosti. Toda okoli nje vre življenje. Le kakšno zgodbo nosi ustanova, ki prebiva na tem mestu?
Slovenska gimnazija je bila v Piranu prvič ustanovljena leta 1961, in sicer kot dislocirani oddelek koprske gimnazije. Čez dve leti je postala samostojna šola. Kljub temu da je uspešno oblikovala kar nekaj rodov slovenskih izobražencev v Slovenski Istri, pa je bila leta 1983 ukinjena. Postala je žrtev takratne šolske reforme. Dolgoletni ravnatelj gospod Božidar Jevševar je to dejstvo prizadeto označil kot nekulturno dejanje. Tudi dijaki so čutili s svojo šolo. V boju za gimnazijo so se izkazali. Zelo ostro so se oglašali v svojem glasilu Gimnazijka. Organizirali so tudi javne proteste. Šole niso pozabili niti kasneje kot odrasli. Zato so si čez leta zelo prizadevali pri njeni ponovni ustanovitvi. Poleg tega so ob štiridesetletnici s svojimi prispevki pomagali pri nastanku posebnega zbornika.
Toda deset let kasneje se je Gimnazija Piran ponovno ustanovila. Pri tem so bili najbolj dejavni izobraženci, ki so se nekoč šolali na njej. Gimnazija je tokrat dobila prostore v stavbi nekdanje osnovne šole na Bolniški ulici, kjer deluje še sedaj. Njena ravnateljica je postala gospa Vojka Štular, ki pripada prvi generaciji piranskih maturantov.
Na videz umirjena ustanova, ob kateri bi marsikdo pomislil celo na zaprašenost, skriva razgibano zgodbo, ki se do danes ni zaključila.
Sedaj se o Gimnaziji Piran lahko govori s ponosom. Šola stoji v lepem obmorskem kraju in z najvišjega nadstropja ponuja čudovit razgled. Morda enega najlepših v Sloveniji. Gre pa tudi za šolo, ki je odprta v prihodnost in v svet, in sicer tako z duhovnega kot tudi materialnega vidika. Za to je zaslužna najrazličnejša sodobna oprema, še bolj pa profesorji, ki se nenehno izobražujejo in iz leta v leto prenavljajo svoj pouk. Vendar brez dijakov ne bi mogli napraviti ničesar. Ti jim s svojo neutrudno radovednostjo in živahno neugnanostjo stalno dovajajo novo energijo.
Piranska gimnazija pa slovi še po nečem, kar postaja v sodobnem svetu vse pomembnejše. Govori se namreč o prijazni šoli, v kateri vladajo strpni in kulturni odnosi med učitelji in učenci. To ne pomeni, da pri učenju ne prihaja do sporov. Nasprotno. Ti so na dnevnem redu. Vendar so se doslej vedno reševali v duhu konstruktivnega dialoga, ki ne pozna poražencev. Zato nekdanji dijaki kot diplomirani in na svojih področjih ustvarjalni delavci, ki so se izkazali že tudi v tujini, radi obiščejo svojo srednjo šolo in srednješolske profesorje. Če je potrebno, tudi priskočijo na pomoč. To se je med drugim pokazalo, ko je Gimnazija Piran praznovala svojo desetletnico. V duhu pripadnosti so se nekdanji dijaki odzvali aktivno in v velikem številu.
Življenje pa teče dalje in prinaša nove izzive. Gimnazija Piran je nanje pripravljena.
Lilijana Gustinčič Furlan, prof
Gimnazija Piran
Elektro in pomorska šola Portorož