Piran je dom umetnosti, bogate zgodovine, biser butične ponudbe slovenskega turizma, med šolskimi dopoldnevi pa se iz svoje okamenele lepote zbuja tudi kot gimnazijsko mesto. Stavba Gimnazije Piran se nahaja na Bolniški 11 in je od Tartinijevega trga oddaljena le dve minuti hoje.
Naša šola je po petindvajsetih letih še vedno mladenka med slovenskimi gimnazijami, a s pestro zgodovinsko identiteto. Ustanovljena je bila leta 1993. In ni bila prva. Od 1961 do 1983, ko je bila kot žrtev šolske reforme ukinjena, je intelektualni podmladek namreč vzgajala prva gimnazija v Piranu. Iz njenih klopi je izšla tudi gospa Vojka Štular, med najbolj zaslužnimi za ustanovitev nove Gimnazije Piran in njena prva ravnateljica. Ob odprtju je gimnazija vpisala dva številčna oddelka dijakov, se po začetni prostorski zadregi udomačila v nekdanji osnovni šoli in samozavestno vkorakala v slovenski izobraževalni prostor. Programsko se kot splošna gimnazija ni mogla bistveno razlikovati od ostalih slovenskih gimnazij, njeno širjenje je bilo zamejeno z veličastnimi zidovi, ujeta je bila v zahteve državne mature, pa se ji je vseeno uspelo razviti v konkurenčno šolo, ki nudi moderna znanja in varno pot do univerze. Intuitivno in zavestno, po sprotnem strokovnem izpopolnjevanju so učitelji in dijaki vedno znova prisegali na pomen spoštljivih medsebojnih odnosov, zaradi česar se je sčasoma spletel vzdevek »prijazna šola«. Ki zavezuje še danes.
1.1.2013 se je znašla s tedanjim Pomorskim in tehniškim izobraževalnim centrom Portorož pod istim imenom, istim ravnateljem, ob boku dvema novima izobraževalnima smerema, ob dijaškem domu in Akvariju Piran v novem zavodu. Danes je ena od treh notranjih organizacijskih enot zavoda, imenovanega Gimnazija, elektro in pomorska šola Piran, upravno povezana z ostalimi dvemi, fizično pa ločena, zato tudi avtonomna in samosvoja … piranska.
Marjeta Stegel, prof.